kokos

 

Že od nekdaj so cenili kokos kot rastlino, ki je vplivala na vse vidike življenja. Najpomembneje kot sadež, iz katerega dobimo kokosovo mleko in kokosovo olje. Poraba kokosovega olja v svetu je geografsko gledano izjemno obsežna – Južna in Centralna Amerika, Afrika, Indijski podkontinent, Mikro, Mele in Poli-nezija ter Azija.

Uporaba kokosovega olja je bila priznana in tudi dokumentirana v Ayurvedski medicini v Indiji. Zgodnji evropski popotniki in raziskovalci, tudi kapitan Cook, so že pisali o lepoti in zdravju prebivalcev pacifiških otočij, ki uporabljajo kokosovo olje v vsakdanjem življenju.

Med drugo svetovno vojno so tekočino svežega kokosa uporabljali celo kot nadomestilo za bolniško infuzijo. Po vojni so v Veliki Britaniji kokosovo olje prodajali kot »margarino«, v ZDA pa kot »kokosovo maslo«. Od prve svetovne vojne do približno leta 1950 je bila uporaba kokosovega olja celo bolj razširjena kot uporaba kateregakoli drugega olja ali masla, predvsem zaradi ekonomičnosti pridelave v azijskih in afriških kolonijah.

Po Krivem obtoženo kot »slaba« maščoba

Do bistvene spremembe, ki je zavrla uporabo kokosovega olja, je prišlo v šestdesetih letih. Konec petdesetih let so bile namreč v ZDA opravljene raziskave, ki so potrjevale, da hidrogenirana rastlinska olja negativno vplivajo na razvoj bolezni srca in ožilja. V istem obdobju je prišlo tudi do splošnih ugotovitev, da poli-nenasičene maščobe znižujejo nivo holesterola v krvi, nasičene maščobe pa so škodljive za zdravje. V knjigi J. Stamlerja so bile opisane negativne lastnosti nasičenih maščob. Takšne posplošene navedbe je hitro privzela ameriška oljna industrija. Corn Products Company (CPC International) je leta celo financirala raziskave in objavo knjige J. Stamlerja. Kasneje v sedemdesetih in osemdesetih letih je predvsem American Soyabean Association (ASA) sponzorirala promocijo proti nasičenim maščobam in proti tropskim oljem. Leta 1987 je ASA celo na FDA naslovila peticijo in zahtevala označevanje olj tudi z napisom »tropsko olje«, ter propagirala, da nacionalne prehrambene smernice nasprotujejo tropskim oljem, čeprav temu ni bilo tako.

Še posebej kokosovo olje je bilo zaradi svoje sestave nasičenih maščob (ter zaradi konkurence domačim oljem) predmet negativne publicitete, pod slogani »nasičene maščobe so slabe«, »problematična tropska olja«, »cenena olja, ki mašijo arterije«,…

Vendar je sedaj znano, da nasprotniki nasičenih maščob pri anti-propagandi namenoma niso omenjali dejstva, da je bilo kokosovo olje, ki je bilo predmet raziskav in negativnih ugotovitev, prečiščeno in hidrogenirano, ne pa sveže stisnjeno oziroma deviško, kakršnega so že stoletja uporabljali v tradicionalnih kulturah. Pri tem vemo, da so vsa hidrogenirana olja lahko škodljiva za zdravje ter povzročajo dvig slabega holesterola v krvi, ne glede na to, ali so nasičena ali nenasičena.

Zapuščina ameriške »preudarne diete«, kot so jo poimenovali, nas še vedno spremlja. S propagando proti nasičenim oljem oziroma tropskim oljem so se odebelili dobički velikih korporacij, hkrati pa tudi ameriški pasovi. Severna Amerika prednjači po številu srčnih obolenj ter številu ljudi, predvsem otrok, ki so patološko debeli.